Anže Kopitar je hokejski kralj in golfski car

Zapis ni klasičen in temelji na obrobnih dejstvih, ki so dogodek naredili še bolj zanimivega!
Prihod na blejsko igrišče, mnogi mu pravijo kraljevsko, je delno zastal le v Lescah, ko je v peklensko vroči soboti ljudska srenja romala proti alpskima jezeroma, Bledu in Bohinju. Vseeno je bilo na cesti preveč pločevino, da bi le to etiketirali za celotni vozni park, ki je namenjen, k morda najbolj zaželenemu golfskemu turnirju v Sloveniji. Kolona se je delno razkadila in kaj hitro si se znašel na parkirišču največjega slovenskega golf igrišča. In ne samo največjega, v svetu tudi najbolj znanega, za mnoge celo najlepšega. Znana golfska revija Golf world magazin je dodala noto, ki se je ni branil nihče. Blejsko igrišče je postavilo na visoko 51.mesto med vsemi evropskimi igrišči. Dobro ime je seglo zelo daleč, ni kaj.

Goran Dragič in Anže Kopitar

Z Anžetom Korošcem, ki se je z izjemo košarkarjev, prvič znašel med takšnim številom znanih Slovencev, sva parkirala za zadek kolega Boštjana Belčiča. Magister po izobrazbi in dober ter iznajdljiv poznavalec športa je še drugič postal oče, a za takšne dogodek si je pač potrebno vzeti čas. Kot večina, ki se jih je le 4km od blejskega jezera zbrala na dogodku velikih razsežnosti. Kratek pozdrav in že je mimo prikorakal, danes lahko rečemo, najdražji slovenski športnik ta hip, košarkar Goran Dragič. Ob njem je vedno težko prezreti hudo fletno dolgoletno spremljevalko Majo, ki je bila v dopoldanskem času precej bolj nabrušeno nasmejana kot Gogi. »Ali je prav, da v tej vročini majice nosimo za pasov?«, je vprašal košarkar, ki ga imajo, zaradi sproščenosti in poštenosti, radi vsi. Dress code, sicer tega ne dovoljuje, a ker je turnir družabne narave, ni prav nobene panike. Sam niti za trenutek nisem pomislil, da bi pri 40 stopinj celzija majico tlačil za pas. In tako je ostalo pri večini, le redki, očitno bolj vzgojeni kot mi, so vztrajali pri klasičnih golfskih pravilih oblačenja. Spomnim se »belega« pravila v Wimbledonu, ki ga je pred 20-imi leti prekršil mladi upornik Andre Agasssi, češ da ima on svoj stil in ga bo stereotipnim Angležem le prilagodil. Ker je Agassi pri »rockerskem« oblačenju bolj kot ne ostal sam, je nekaj let kasneje na centralno igrišče prišel v popolni beli opravi. In saj veste, tudi dvakrat osvojil turnir na sveti travi.

Matjaž Rakovec ter Anže in Matjaž Kopitar

Še preden so se gostje, kar 76 se jih je zbralo na turnirju, katerega smisel je bilo druženje s kraljem Anžetom Kopitarjem in po turnirju dražba na kateri je bil cilj zbrati denar za otroke, katerih starši si počitnic ne morejo privoščit. Še preden smo odšli na skupinsko fotografiranje sem naletel na direktorja Pro plus-a Pavleta Vrabca, pa prvega moža zavarovalnice Triglav Matjaža Rakovca, s katerim se poznava že dolgo in vem, da ima šport, še posebej hokej, pa tudi vaterpolo in košarko zelo rad, četudi ga je poškodba hrbetnice za nekaj časa oddaljila od športnega udejstvovanja. Prav zavarovalnica Triglav oziroma Rakovec in njegovi ljudje so v sodelovanju z Anžetom Kopitarjem brez napak organizirali turnir, ki bo prav vsem še dolgo ostal v najlepšem možnem spominu. In da ne pomote; dan je bil, navkljub tropski pripeki, popoln.
V gneči ob skupinskem fotografiranju se srečava še z Anžetom. Stisk roke in prijazen nasmeh, vendar je bilo vidno, da je bil čas prezgoden, saj so Kopiju misli uhajale povsod in še kam. Povsem normalno, ko pa je bil dogodek odmeven, a dan se še niti dobro ni začel. Ko enkrat steče bo tudi njegovo razpoloženje precej bolj sproščeno. Tako pač je pri organizacijah velikih eventov. Še preden je sledil fotografov ukaz »smile« je Anže spoznal še Anžeta. Anže Korošec, nekdanji Hitovec, zdaj pa direktor podjetja AS Domžale nadgradnje, je spoznal človeka, ki je dvignil vso Slovenijo, tudi njega. Kaj zdaj Anžek, gremo domov? Seveda se šalimo. Zdaj gremo poiskati igralne skupine in brž do svojih začetnih udarjališč. Po desetih minutah hoje se srečamo. Z Igorjem Magdičem, direktorjem Term Moravci, z Markom Štirnom, direktorjem in lastnikom golf igrišč Diners v Smledniku ter slovenskim borderskim asom Dejanom Koširjem, sicer nekdanjim svetovnim prvakom. Odlično se imamo in hitro se ujamemo. Marko je naš vodilni igralec, Igor je vseskozi pripravljen na sočne komentarje, Dejan Že dolgo ni igral, a je več kot navdušil, sam pa držim tempo nad ekipnim vzdušjem. Igramo dobro, zabijamo birdie in smo v igri za visoka mesta.

Drugo mesto NETO (Košir, Magdič, Štirn in Bolhar)

Po šestih peklenskih urah, na sicer odličnem blejskem igrišču se, dokaj utrujeni, precej dehidrirani in povsem mokri, ponovno srečamo z vsemi golfskimi konkurenti, sicer pa prijatelji, povečini športnimi odvisniki. Srečam hokejskega selektorja in Anžetovega očeta, Matjaža Kopitarja. Ves dan je bil nasmejan in vseskozi pripravljen na dober štos. Trenutek za tem se za nama prikrade pionir slovenskih smučarskih uspehov Bojan Križaj. Legenda, ni kaj, čeprav se je v zadnjem času kar malce izgubila sled za njim. Bojan je bil vedno prijazen in tak je ostal tudi danes. Večina jih je zadovoljna, le kakšen sem pa ja, potarna, da mu ni šlo najbolje, ampak gre nekoliko oslabši igri pripisati dejstvo, da je sonce žgalo kot pri norcih in, da pri družabnih turnirjih pogosto pozabiš na popolno koncentracijo vseh šest ur.
Segli smo po osvežilnih pijačah ter se zapletli v pogovore. Matjaž Rakovec, predsednik uprave zavarovalnice Triglav, je lahko ponosen na brezhibno organizacijo, predvsem pa so bili veseli in zadovoljni obrazi gostov najboljši dokaz o kakovosti dneva. In ni bilo časa za daljši klepet. Obveznosti so klicale, pa seveda vsakdo je želel stisniti roko, in Rakovcu in še komu. Z Urošem Kuzmičem, ki je bil del organizacijske ekipe, rečeva dve, tri, nekaj minut kasneje se posvetim Janu Muršaku. Mariborčan je bil morda rahlo medijsko podhranjen. Jasno, da ob Anžetu ni Slovenca, ki bi posegel po večji medijski pompoznosti, a vendarle je Muršak član elitnih Detroit red wingsov, in kot drugi Slovenec, ki je zaigral v ligi NHL. Hokej je pri mirnem Štajrecu seveda na prvem mestu, a takoj na drugem čvrsto stoji ribolov. Jaz ga razumem. Pri ribolovu gredo živci na pašo in duša ostaja mirna ter spokojna. Jan golfa ne igra veliko, ni pa slab, da ne bo pomote. In zakaj bi se pri golfu sprostil? Ker v neokrnjeni naravi slišiš rast trave in šum vetra!? Verjemite, na golfu si redno in vedno malce jezen, tudi nervozen. Ker je golf, morda edini šport na svetu, kjer kakovostno lahko napreduješ tudi v starejših letih, ti dopušča veliko razmišljanja o tvoji trenutni pripravljenosti. Ker je človeško pričakovati, da bo vsak dan uspešnejši, se pri golfu lahko jeziš, tudi še 15, 20 let po penziji. Škoda je edino, ker bi se lahko na dražbi pojavil tudi redči dres Jana Muršaka.

Marko Štirn je dobil nagrado za najdaljši udarec (269m)

Na dobrodelnem golfskem turnirju se nismo jezili. Nasprotno, veliko je bilo smeha in spominskega vračanja v pretekla obdobja. Ko sva z Muršakom opravila podrobno analizo tega in onega, je prisedel kolega Andraž Hočevar, športni novinar na POP TV, ki je znan po hudomušnih opazkah. Dolgo se nisva videla. Nobeden ne ve natančno zakaj, a smo se ponovno od srca nasmejali. In zabavna je bila tudi dražba številnih predmetov, pa čeprav je šlo za plemenito humanitarno dejanje. Kopi je prinesel cel kup kosov športne konfekcije, ki je bila povezana z LA Kingsi in posledično z osvojitvijo Stanleyevega pokala.

Justin Williams

V eminentni družbi za sosednjo mizo je sedel tudi Kopijev soigralec Justin Williams, ki ima dvakrat več izkušenj z NHL naslovi, saj je bil Stanley v njegovih rokah, ko je z moštvom Carolina Hurricanes leta 2006 pokoril konkurenco in takrat v finalu premagal Edmonton Oilerse. Williams se bil relativno miren in je dražbo spremljal zadržano, medtem ko je njegov prijatelj iz ZDA, bojda novinar ameriške mreže NBC, prijel za mikrofon in dvignil utrip dražbe. Američani so pač rojeni za šov. Kopijev dres s številko 11 je šel v roke Marku Štirnu in kot dres najbolješga strelca v končnici lige NHL dosegel tudi najvišjo ceno. Vrtoglavih šest tisoč evrov. Marko je bil del našega omizja in z močnim aplavzom smo pospremili sijajen začetek dražbe. In ne nikakor ne gre prezreti njegov vlogo na turnirju, kjer je našo ekipo reševal iz praktično nemogočih situacij. Predvsem zaradi njega smo za končno drugo mesto dobili »pet minut slave«. Dobro jo je odnesel tudi Kopijev reprezentančni dres, pa Dragičeva žoga Houston Rocketsev, kapa in majica iz garderobe LA Kingsov. Nepričakovano se je med dražbenimi predmeti našla rolka Shauna Whitea, sicer dobitnika vsaj dvajsetih medalj z največjih tekmovanj v rolkanju (skejtanju) in snežnemu deskanju. Spremljali smo dvoboj Justina Williamsa in Dejana Koširja, ki ga je, na veselje našega glasnega omizja dobil Dejan. Kranjskogorčan je bil meddrugim svetovni prvak v pararelnem veleslalomu leta 2003. Odličen lovilec ravnotežja se je izkazal z močnim in dolgim golfskim začetnim udarcem. Dejan, kapo dol.
Med 19-imi ekipami so slavili člani Mihe Studna, medtem ko so v neto kategoriji prišli na račun Kopitarjevi. Mlajši Gašper je bil del zmagovalne ekipe, Anže pa je nazivu hokejski kralj, dodal še golfski princ. Kopijeva ekipa je bila tretja, na dražbi pa je zbral rekordnih 30 tisoč evrov in jih namenil na pravi naslov. Veliko otrok bo letos lahko ponovno ugotovilo, da je morje še vedno slano.

Anže Kopitar je pred mesecem dvignil na noge vso Slovenije, zdaj je v bolj izbrani družbi pokazal, da je večji od Kralja iz Los Angelesa. In ko sva s Kraljem debatirala, je omenil, da je zdaj golf njegov šport številka dve. Še ne dolgo nazaj je bila to košarka. Zdaj jo je opustil, a še vedno ostaja, da je zadnjo trojko na približno uradni tekmi dosegel prav meni. Bilo je pred dvema letoma, ko sva stala v nasprotnih ekipah medijsko sila odmevne tekme po koncu otroškega kampa Marka Miliča. V bistvu pa je to že popolnoma druga zgodba…