Dober tek z Nati - Restavracija Evergreen

Restavraciji Evergreen ne pravijo zaman kulinarična hiša presežkov. O presežih lahko govorim v vseh ozirih. Absolutno v kulinaričnem, istočasno pa me je prevzel tudi sam lokal, umeščen v idilično okolje sredi neokrnjene narave. Evergreen, rekla mu bom on, se je ugnezdil na imenitni lokaciji, saj stoji na stičišču poti: zelo blizu Ljubljane, nedaleč stran od letališča Brnik in gorenjske avtoceste, Kranja, Kamnika. V Smledniku pravzaprav, tik ob igrišču za golf. Evergreen je namreč del koncepta Diners Golf & Country Club Ljubljana.

Ko sem prišla v restavracijo, sem najprej posedela pred kaminom, kjer so mi postregli s tanko narezanim toskanskim pršutom. Narezan je bil Berklu, ki je postavljen ob kaminu. Berkel je posebna, prestižna naprava za rezanje pršuta, ki ima stoletja dolgo tradicijo. Užitek je bil že opazovati Avguština pri obredu rezanja pršuta. Da ne govorim o tem, da tako slastnega že dolgo nisem jedla! Mimogrede, toskanski pršut ni edini s katerim vam lahko postrežejo v restavraciji Evergreen. Tu so še parmski, San Daniele, vrhunski pršut španskega porekla Pantanegra in drugi. Pravo malo karto pršutov imajo pri njih.
Kruh je kruh, bi lahko rekli. Vendar ni tako. Ponudili so mi sveže pečeno štručko z drobno narezanimi oljkami, ki se je kar topila ustih. Samo misel na to, da je pred mano še celo kosilo, me je ustavila, da male štručke nisem pojedla kar takoj! Zraven, v dveh ločenih skodelicah, sta bili poleg oljke kalamata, ki je meni najljubša, še dve vrsti oljk. Nikakor le iz kozarca vzetih, ampak v njihovi kuhinji mariniranih skupaj s sušenim paradižnikom. In pa sir, zrel, pecorino. Okusi, ki zazibajo. Lahko bi sedela pred kaminom in uživala v tej fini predjedi v nedogled. Pa me je k mizi, ki me je čakala, vlekel tudi razgled. Že pred vhodom me je namreč prevzela okolica v kateri stoji Restavracija Evergreen. Izza miz se odpira čudovit pogled na Šmarno goro, Smledniški grad, Kamniške alpe. Neverjetno, res. Še posebej, ker je sijalo sonce, ker je bil to dan, ki te že sam po sebi spravi v dobro voljo.
Tak je bil začetek. In nadaljevanje? Se kar nasmiham, ko se spomnim na kmečko juho, ki je sledila. Juha z jurčki, korenčkom, krompirčkom, ravno prav začinjena. In postrežena tako, da očem ne moreš verjeti. Na veliki debeli leseni deski je bil utor, kamor je sedla mala posodica iz rostfreija. Prava mala kmečka kozička s prilegajočim pokrovom. Ko sem ga dvignila je izpod njega zavel vonj po juhi, tako domač in omamen. Naj povem, da v Evergreenu ne strežejo le toskanskih, provansalskih ali mediteranskih jedi, ampak dajejo poudarek tudi slovenski kuhinji. Celo z idrsko bakalco vam lahko postrežejo! Kakšen pa je bil okus juhe? Ko sama ob prvem zalogaju rahlo zaprem oči, je jasno, da je to to. In tokrat sem jih spet. Odlična juha je bila to, ki bi jo z lahkoto pojedla kot samostojno jed. S tisto pravkar pečeno štručko, recimo.

Ker se nisem mogla odločiti v katero smer bi šla pri glavni jedi, se je namesto mene odločil Anže, ki je skrbel za kuho. Mojster svojega posla, tako kot vsi ostali, ki sem jih doslej srečevala pri Kavalovih. Fantje in dekleta, ki so skrbeli za hrano, postrežbo, ugodje, pri vseh sem imela isti občutek: da so s srcem predani svojemu poslu. In ja, to se pozna tudi za mizo, kjer je njihov gost kralj.
Anže mi je torej predlagal dve glavni jedi, ribjo in mesno. Naprej sem dobila ne pečenega, ampak je bil to, če rečem pogovorno, "v nulo" popečen file kovača ali "sanpiera" kot ga nekateri imenujejo, izjemno nežnega okusa kakršnega ta riba ima. Položen je bil na krompirjev pire s tartufi, ki me je z ravno pravšnjim razmerjem obojega prav tako prevzel. Tartuf je namreč iz krompirja le pozdravljal, ni ga bilo ne preveč, ne premalo. Odlično se je ujel z nežnim okusom morske ribe. Pripraviti pravo zmes enega in drugega je, rekla bi, kuharska umetnost, ki jo Anže, ki je k vsemu dodal še nekaj rukole, več kot očitno obvlada. Sama pa sem že pri juhi opazila odličen jedilni pribor, ki je stalnica v Kavalovih restavracijah.
Naslednja glavna jed je bila posebnost hiše, po kateri jo pozna marsikdo. Jagenjčkov confie! Mala kračica, za katero mi je Anže povedal, da se je na majhnem ognju več kot 12 ur kuhala v račji masti. Poseben način priprave je to, ki požlahtni meso do nebeškega okusa. Zraven je bila priloga, solata iz sira in sveže zelenjave, tudi paprike, paradižnika in oljk, ki se je kot ubrana melodija ujela z mesom. Jed za deset!
Za vsem omenjenim pa se je v kulinarično razvajanje vključil eden tistih, ki se jim prav zlahka ne moreš upreti, Gorazd. Gorazd skrbi za Kavalove sladice, ki niso samo sladice, ampak poezija v sladkem duru, včasih molu, nemalokrat pa kar v oblakih. Angelski zaključek slehernega kulinaričnega razvajanja. Ker je Gorazd umetnik in ne obrtnik, je na mizo prinesel sladico, ki jo vidite na fotografiji. Čeravno je težko ubesediti omamne okuse, bom rekla, da je bil na krožniku nadvse rahli čokoladni biskvit (brez moke!), ki bi ga od ugodja ob vseh ostalih okusih človek jedel kar z roko! Pikica slastne lešnikove kremice, poleg nje bananina marmelada, za njo puhasta krema iz bele čokolade, kandirana češnja za barvno piko na i, izpod rezin karambole pa se je nasmihal... Za šampanjec z zlatom ste že slišali, gotovo. No, pri tej sladici je izpod karambole z menoj med kulinaričnim užitkarjenjem koketiral zlati obliv!

Sem že omenila kako izgleda restvaracija Evergreen? Kot en sam velik topel objem. Stavba iz spoštovanja vrednih velikih brun, urejena in opremljena tako, da se obiskovalec v njej počuti nekako doma. Prostorna jedilnica ima na sveh straneh nadvse velika okna, ki ponujajo fantastičen razgled na okolico. Poglejte sami na fotografiji, ali jih obiščite. Konec tedna kar kliče po izletu v naravo, kosilu, ki vam ga bodo pripravili z izjemno pozornostjo, ki doleti vsakega njihovega gosta. Tudi dva poslušalca Radia Hit, ki bosta na kulinarično razvajanje v Restavracijo Evergreen odšla v tednu, ki je pred nami. Ste za? Prisluhnite rubriki Dober tek z Nati v soboto po 10.30h.

Dober tek vam želim!