Se strinjate s stereotipoma, da politiki lažejo, managerji pa kradejo?

Manager: Če mu blokirajo račune podjetja, nič hudega, ustanovi novo in enako nesolidno posluje naprej, z novimi dolgovi in nategnjenimi kupci. Prezira pravno državo, ta tako ali tako ne deluje, že hude kršitve gospodarske zakonodaje zlepa niso sankcionirane, kaj šele, da bi kdo preganjal hojo po robu; Dobro plačani svetovalci, odvetniki, piarovci in lobisti so nujen strošek, da zgladijo ovire za polnjenje žepov. Poštena konkurenca na trgu smrdi, zaposleni pa so nujno zlo, čeprav koristni, dokler delajo za minimalno plačo in so tiho; ko zaškriplje, jim najprej neha plačevati socialne prispevke, sledi zamujanje s plačami, in tako naprej. To so tisti negativni stereotipi, ki naj bi veljali za slovenske menedžerje.

Politik: Če ni ravno predsednik stranke ali minister, mu ni treba misliti s svojo glavo, zadostuje, če spoštuje strankarsko disciplino, v karieri mora sprejeti eno samo pomembno odločitev: ali sodi na levico ali na desnico. Ko se naveliča strankarske politike, ta pa se zasiti njega, izpolni pogoje za zasedbo pomembnega evropskega položaja. Gospodarstvo ga zanima samo v volilnem letu, ko potrebuje denar za kampanjo in volilne glasove, ko se je treba obdati z uspešnimi obrazi in trositi obljube o boljšem poslovnem okolju. Politični poraz težko prizna, zanj obtožuje druge, najraje tekmece, pristranske medije in zaslepljene volivce.