ZDA vodilne, Sloveniji štiri odličja

Športnih vrhuncev je bilo veliko; v ospredju so bili plavalci prvi teden in atleti drugi teden, med moštvenimi športi pa je bilo zanimivo in dramatično povsod. Slovenski športniki so se okitili z novimi štirimi medaljami, kar pomeni, da je Slovenija v samostojni eri osovjila 19 medalj na šestih olimpijskih igrah.

Slovenska športna odprava je zaslužila zelo dobro oceno, pa čeprav mnogi objokujejo še vsaj dodatne tri, štiri možnosti za osvojitev ene izmed medalj. Tudi vodja delegacije Bogdan Gabrovec je imel v mislih sedem žlahtnih kovin. Bodimo realni. Slovenija je posegla po mestih, ki jo dvigajo na sam vrh več kot stotih držav, ki so osvojile vsaj eno medaljo. Komaj dva milijona nas je in povsem logično je, da vsem ne more uspeti. Še dobro, da sploh komu. Za majhno državo so štiri odličja, odličen uspeh. Sicer manj kot v Pekingu, a več kot na prejšnjih igrah.

Ni odveč še enkrat več pohvaliti izjemno mentalno pripravo Primoža Kozmusa, ki letos ni pokazal veliko. Pripravljal se je praktično sam in ob vrhuncu sezone posegel po olimpijskem srebru ter pri tem iz srca, zlato medaljo privoščil madžarskemu prjatelju Kristijanu Parsu.
Le kako realno pričakovati medaljo od Rajmonda Debevca, ko pa so mu nepridipravi pred mesecema ukradli puško, poleg tega pa ima 49-letnik težave z vidom, pri streljanju pa moraš dobro videti puškin merek in 50 metrov oddaljeno tarčo!? Tudi, če Rajmond ne bi posegel po medalji, je Ljubljančan še vedno mojster med mojstri.
Nič kaj prida ni bila sezona plodna niti za Iztoka Čopa in Luko Špika, pa sta vseeno odveslala bolje, hitreje in močneje, kot bi bilo morda realno pričakovati. Podobno kot Kozmus in Debevec imata glavo pripravljeno za velika tekmovanja. Iztok Čop se bo verjetno res poslovil, pa saj mu privoščimo, ob štirih olimpijskih medaljah, je na slovenskem vrhu in prav zato deležen vsega spoštovanja.

Ko so Čop, Špik in Debevec pisali zlato olimpijsko obdobje v Sidneyu leta 2000 je bila Urška Žolnir še mladinka. Prijazna in skromna Celjanka je v Londonu dosegla vrhunec, ki ga v Judu, le na vsaka štiri leta, doseže le sedem deklet z vsega sveta.
Z oceno odlično lahko pohvalimo taekvondiste, še posebej Franko Anič. Kajakaši in kanuisti so že dve desetletji v svetovnem vrhu, Vasilij Žbogar je po dveh medaljah v razredu Laser, prvič ogrožal svetovni vrh še v razredu Finn, tudi Tanja Žakelj je v gorskem kolesarstvu pokazala, da vanjo velja vlagati. Morda so razočarali plavalci, tudi večina atletov. V obeh športih smo že posegali po medaljah, zato bo prav v tu potrebno tlakovati drugačno pot, ki bo peljala do olimpijskega vrha.
Med posamezniki sta največ medijske pozornosti vzela plavalec Michael Phelps, ki je v Londonu osvojil šest medalj, skupno pa ima že rekordnih 18 zlatih odličij ter Jamajčan Usain Bolt, ki je enostavno prehiter za ves ostali svet.

Moštevni preobrat iger pripada ruskim odbojkarjem, ki so v finalu proti Braziliji pri rezultatu 0:2 v nizih ubranili dve zaključni žogi in kasneje postali olimpijski prvaki. Prvič po 32-ih letih. Hrvaški vaterpolisti so prvič v zgodovini osvojili zlato medaljo in to na najbolj možen prepričljiv način: osem tekem – osem prepričljivih zmag. Odličen je bil tudi košarkarski turnir, kjer so NBA zvezdniki v finalu kar malce trepetali proti izvrstnim Špancem. Z bronasto medaljo pa je vsa pričakovanja presegel ameriški trener na ruski klopi David Blatt, ki je v zgolj solidno ekipo vcepil tako močan kolektivni duh, da so Rusi na zadnjih petih velikih tekmovanjih osvojili tri medalje.

Na prejšnjih igrah v Atlanti, Sydneyu in Atenah so kraljevali ameriški športniki, v domačem Pekingu leta 2008 so primat prevzeli Kitajci. Letošnja – londonska zgodba pa je ponovno v sedlo vrnila Američane, ki so skupaj osvojili kar 104 medalje, Kitajci 17 manj. Ameriški športniki so bili tudi s 46-imi zlatimi odličji krepko pred konkurenco. Visoko so bili pričakovano tudi Britanci in Rusi, ostali so bili daleč zadaj. Zanimiv je pogled naših sosedskih držav. Italija in Madžarska sta bili skupno zelo visoko na lestvici, osmi oz. deveti. Hrvaška je presegla igre iz Pekinga, kjer je osvojila pet medalj, tokrat so naši južni sosedi pristali pri šestih; med njimi so tri zlate. Londonski uspeh je največji v zgodovini samostojne Hrvaške. Povsem drugačna pa je zgodba v Avstriji, kjer tokrat medalje ni bilo. Tamkajšnji minister za šport je nastop označil za katastrofo in napovedal korenite spremembe v avstrijskem športu.
V Sloveniji seveda prav veliko sprememb ne bo, saj je recesija pošteno zapletla marsikatere priprave, a dejstvo je, da je slovenski narod močno nagnjen k športu in z njim povezanimi odrekanji, ki pripeljejo do odličnih uspehov. Za igre leta 2016 v Riu de Janeiru, bomo veseli podobne bere medalj, le da je skrajni čas, da se na brazilskem velezboru znajde tudi kakšno slovensko moštvo: denimo košarkarji, rokometaši, morda odbojkarji ali rokometašice. Kolektivni duh bi zagotovo pripomogel k vedrejšemu razpoloženju naših športnikov, konec koncev je denimo košarka ob atletiki in tenisu vodilna panoga olimpijskih iger, pa tudi številčnost ekspedicije dvigne ugled in prepoznavnost majhne podalpske državice. Če bo država spoznala, da se s kolektvinim duhom marsikdaj preskoči še tako težavno oviro, potem ni bojazni, da v Riu ne bi bili najbolj uspešni v zgodovini Slovenije.