Istanbul; navijači, nastanitev...

Tokrat tema ne bo košarka, pač pa Turčija oziroma Istanbul, tako ali drugače. Predvsem drugačno je eno največjih mest na svetu, ki se ponaša z mešanico svetovnih kultur, neposrednimi in bučnimi doživljaji ter bogato kulturno in arheološko zgodovino. Kje začeti, pri državi, ki je 37-krat večja od Slovenije in poskuša biti evropska, pa čeprav je le štiri odstotke leži na Stari celini. Bosporska ožina je meja, ki Turčijo loči od evropskega in azijskega dela, ali Črno morje od Marmarskega. Zgodovina je sila bogata, tako zelo slikovita in drugačna od vseh preteklih dejstev celinske Evrope, da bi bilo nepošteno do Bizantinskega in Osmanskega cesarstva in vseh Paš, Mustafe Kemala Ataturka in ostalih velikih osebnosti, če bi se jih v tekstu le dotaknili. Vsak od njih bi si zaslužil celovit članek, zato bom ostal le pri sedanjosti, pri zgodbah, ki vzporedno tečejo s svetovnim prvenstvom v košarki.

Zadnji obisk Turčije sega v leto 2001, ko je bilo tu evropsko košarkarsko prvenstvo. Spomin je dokaj svež in v njem ne pozabim na sivino glavnega mesta Ankare, turške zastave, ki so visele prav z vsake zgradbe ter megalomanskega Istanbula, v katerem je bilo že takrat živahno noč in dan, le da je bila pred devetimi leti razlika med spoloma več kot očitna. Pripadnost Islamski veri je očitno, saj kar 99% odstotkov prebivalcev Sunitov ali Alevitov. Politično Turčija stremi k evropski ureditvi, a jo vpletenost na Cipru, nepriznavanje Kurdov kot polnopravnih državljanov in vzpon islamskih političnih opcij ovira pri vstopu v Evropsko Unijo.
Dve leti po koncu evropskega prvenstva v košarki, takrat je Jugoslavija v finalu premagala prav Turčijo, zablesteli pa so igralci kot so: Predrag Stojakovič, Pau Gasol, Dirk Nowitzki, Hidayet Turkoglu…, se je Turčija finančno skoraj zlomila. Z nekaterimi novimi zakoni in predvsem usmeritvijo v mednarodno trgovino je Turčija postala krepostnejša, kar dandanes pozna na vsakem koraku. No, vsaj tako je videti v Istanbulu. Turško življenje ni drago, precej bolj globoko morajo v žep seči tujci, turisti ali poslovneži.
Hotelske nastanitve niso drage, saj bi bilo gre v mogočnem Istanbulu ne pričakovati poceni prenočišča. Ko je slovenska košarkarska reprezentanca igrala skupinski del svetovnega prvenstva, so se nekateri znašli in spali nekje v širšem centru za borih 30 evrov na noč, pa spet drugi, ki so zahtevali hotel s petimi zvezdicami in za to odšteli tudi 200 evrov na noč. Uradni hoteli, vsaj za predstavnike sedme sile so trije: Tizanic Port, Ibis in Novotel. Slednja sta srednjega razreda, čisto ok, a kaj ko v bližini ni popolnoma nič. Velika težava za novinarja, ki tretjino dneva preživi v dvorani, nekaj uric v sobi, nekaj spanja… In ko se mu zahoče sprehoda, kebaba, piva, kavice… V taksi in z njim v gnečo. Tretji, uradno ima pet turških zvezdic, Titanic Port pa ima strateško lego. Bakirkoy je okrožje novejšega dela Istanbula, blizu letališča, blizu obeh dvoran in v neposredni bližini simpatične promenade, na kateri najdeš vse. In to dobesedno. Hrana, pijača (čeprav povsod ne točijo alkohola), trgovine, takšne in drugačne ter, uradno po turističnem vodniku, največji nakupovalni center v evropskem delu Istanbula, Capacity. Človek bi rekel, za vse denarnice. V štirih nadstropjih, s tem da je v gornjem 50 restavracij. Večina novinarjev ima nastanitev z zajtrkom, vse ostalo je dosegljivo v eni minuti. In da ne bi bilo preveč lepo, je za dodatek, čez cesto Capacitya, še en, malce manjši nakupovalni center Caurousel.

Posebno poglavje zasluži osrednji trg Maxim, ki se nadaljujejo po peš coni vse do morja. Promenada s številnimi trgovinami, restavracijami, pubi, galerijami je dolga približno tri kilometre in ponuja vse in še več. V dneh ko se je svetovno prvenstvo v košarki začelo, je najbolj opevan mestni del preplavilo pet tisoč Slovencev. Verjemite, da je bilo podobno, kot bi se sprehajal po Ljubljani ali Mariboru. A mislim v pozitivnem smislu. Istanbul je od Slovenije oddaljen približno 1500 kilometrov, ima 15 milijonov prebivalcev, a je vseeno prevladovala zelena barva in slovenska beseda. No, predvsem petje in vzklikanje: »Kdor ne skače ni Sloven'c«. Super občutek. In vem, da so bili prav vsi nad istanbulskim orientom absolutno zadovoljni. Zaradi navijačev, je novinar FIBE Jeff Taylor, Slovenijo razglasil za kraljico svetovne košarke. In zaradi vsega skupaj (reprezentanca, navijači) nam uradne osebe svetovnega prvenstva velikokrat izrečejo: »Very nice…,great people,… you're big basketball nation.«
Turška prijaznost je od prvega dneva na najvišjem možnem nivoju, tudi z jezikom večjih težav ni. Čeprav nam je v nekaj dneh, smešno ampak verjameš ko vidiš, najboljši slovenski športni fotograf Aleš Fevžer dokazal, da se nahraniš, odžejaš in tudi kupiš kaj s slovenščino. Govoriš, kažeš, kimaš in plačaš. Vse urejeno, vse pod kontrolo. In naj še kod reče, da je Slovenija majhna!? Športni novinar Slovenske tiskovne agencije Žiga Bojc in moja malenkost sva se z njim zapodila po mestu in ugotovila, da Turki, četudi jezikovno nisi na isti valovni dolžini, želijo ustreči, oziroma prodati vse kar imajo na razpolago. In že smo pri barantanju, cenkanju, zbijanju cen… Verjetno je to najpopularnejši turški šport, pa čeprav Turki norijo za nogometom, v teh dneh tudi za košarko. O vse tem, pa naslednjič.
Držimo pesti za slovensko košarkarsko reprezentanco. Pa sem rekel, da se košarke ne bom dotaknil ha ha…